»Kaj pa je zdaj to? Koliko je ura? Kaj naši hudički še spijo? Gremo jih zbuditi?« so zašepetali vsi saniboji danes zjutraj, ker še ni bilo nobenega hudička v sobo, da bi nas zbudili. Zato smo mi vdrli v njihove sobe in se zadrli na ves glas »VSTANITE.
»Naj se zbudi tisti, kateri si je zmislil trening ob 7.00 uri zjutraj« se je danes zadrl po hodniku taveliki hudič Gregor. In seveda smo se vstali le najstarejši saniboji, vsi ostali so namreč le nekaj zajamrali, se obrnili in vlekli dreto dalje.
»Kaj nas ne bo nihče zbudil. Kaj še ni ura 6.30? Pa valda ne bomo spet spali do 8.00 ure? HOČEMO trening!!!!!!!!«smo si mislili danes zgodaj zjutraj in čakali naše trenerje, da nas zbudijo. » Končno. Hvala David, da si nas zbudil in da se lahko vstanemo in gremo na trening« smo postali najstarejši in srednji saniboji glasni takoj, ko je v sobo stopil nasmejani trener David in nam dovolil, da lahko zlezemo iz postelj.
